I. Knjižnica je umeščena je med park na severu in bodoči trg na jugu in kot program optimalno zaokroža okolje javnih objektov tržnice, kulturnega centra, nanizanih okrog parka pred kulturnim centrom. Vhod z dveh smeri, s trga na jugu in parka na severu omogoča tlorisna zasnova, saj sta oba vhoda v neposredni bližini informacijskega in kontrolnega pulta. Knjižnica in ves javni prostor okolice zahteva vizualno prevetrenost in dostopnost, zato je v sistemu vzpostavljenih več transverzal, ki povezujejo okoliške prostore. Knjižnica je prostor komunikacije človeka z informacijo in tudi človeka s sočlovekom. Skozi zgodovino je bila predmet prestiža, saj je bil dostop do znanja privilegij. Knjižnica je bila ob parlamentih, železniških postajah in katedralah vedno v družbi najeminentnejših zgradb zahodne civilizacije. Danes svetovna mreža informacij postavlja ta princip na glavo. Informacije so praktično absolutno dostopne, demokratizacija znanja postaja popolna. Ta princip odraža tudi vraščenost soboške knjižnice v prostor - dinamika jo prežema tako v urbanem, kot tudi internem programskem in oblikovnem smislu.

II. Osnovne funkcije bodoče knjižnice imajo različno dostopnost gradiva: javno informativna s prireditvami, klasična knjižnična z izposojo, strokovna obdelava gradiva ter hramba gradiva. Tako vertikalno komunikacijsko jedro ločuje pot gradiva, ki se obdeluje v ločeni lameli internega programa od dostave do strokovne obdelave, ter pot obiskovalca. Skozi vhodno avlo, zasnovano kot komunikacija in vir informacij o knjižnici, obiskovalec preko kontrolne točke dostopa v interne programe v etažah. Smer avle se po vseh etažah v hiši ponovi in predstavlja hrbtenico programa, pult za izposojo je istočasno tudi kontrolna točka vsake etaže. Širne površine prostega dostopa vključno s predavalnicami, AV studii, računalniki v prostem pristopu in bankah podatkov so tako zaključene celote, ki omogočajo popolnoma prosto gibanje obiskovalcev. Z zelo spontanim varovanjem gradiva postane knjižnica prostor spoznavanja in rušenja tabujev o temnih sobanah polnih polic. Knjižnica vzpostavlja neformalno vez z mestom in postaja mediateka.

III. Urbani dinamizem, ki obvladuje širši prostor in notranje "vrtenje" informacij, generira čitljivost oblikovanja objekta. Vsaka funkcionalna enota nosi s seboj svojo tipologijo - knjižnica kot multufunkcionalni objekt te tipologije odraža v kompoziciji členitev objekta po vertikali in horizontali. Pritličje je zamaknjeno v globino fasade, nakazuje mestotvornost z aluzijo na arkade, na bazi pritličja ležijo posamezni volumni, povezani v enotno kompozicijo, s katero smo poudarili dinamizem dogajanja od javnega proti internemu, kamor se hiša umirja. Avla se v pritličju nadaljuje preko informacijskega pulta proti info - centru s publikacijami v prostem pristopu in računalniškimi terminali in proti večnamenskemu prostoru. Knjige, ki so po etažah namenjene prostemu dostopu, so izpostavljene različnim vplivom, ravno tako obiskovalec. V javni pristop se nameni čimveč naravne svetlobe. Večji del severne fasade, ki ima primerno difuzno svetlobo, je predviden v steklu, s čimer obiskovalca povezuje z zelenjem parka in naprej z mestom, južno fasado in streho pa je zasnovana v težkem gradivu, ki zagotavlja dobro akumulacijo. Na oblogi se v rahlem tonu v prekrivanju plasti pojavljajo natisnjene črke. Mogočni korpus "KNJIGE" s črkami strukturiramo v občutljivo kompozicijo, ki da vedeti, da je knjižnica - knjiga kot material samo nosilec misli, misel sama pa rahla in nenehno spreminjajoča substanca. Platnici knjige sta za 4 stopinje izmaknjeni iz pravega kota in spet vnašata principe dinamike v korpus hiše. Na vzhodni strani se kompozicija umiri in park nagovarja v tihem oblikovanju. Z okni ustvarimo umirjeno grafiko, ki jo objema kompozicija bočnih fasad.

IV. Danes smo že priča resnici, da je vsaka knjižnica le člen v svetovni mreži znanja. Kot nekoč po vodo na trg, se v knjižnico odhaja zajemat znanje. Nekoč je bilo znanje le v pisani obliki na papirju, danes čedalje bolj povzema drugo formo. Pojavlja se kot digitalni zapis, ki nudi neslutene možnosti razvoja. Knjižnica bo tako igrala vlogo stičišča svetovnih avtocest znanja in vse bolj tudi prevajalca tega znanja iz različnih formatov v želeni format. Ta format je danes več ali manj še vedno le papir, saj je povzemanje z monitorjev daleč manj prijetno. Ampak to ne pomeni, da bodo knjižnice nujno hranile ves papir. Prevajanje v format papirja danes konkretno pomeni, da je knjiga univerze Berkeley, ki je bila prejšnji teden objavljena, lahko s posredovanjem knjižnice, ki ima dostop do baze podatkov, danes natisnjena na papir že pri nas na mizi. Na univerzitetnih knjižnicah v razvitejšem marsikateri študent s sabo prenaša notesnik, ki ga v knjižnici sam vklopi na mrežo in tam študira. Tudi to je aspekt, ki ga ni za prezreti. Knjižnico je potrebno graditi tako, da bo lahko v prihodnosti integrirala nove tehnologije, ki prihajajo, vendar mora istočasno igrati vlogo hranjenja in posredovanja tiskanega materiala.Čeprav se elektronski mediji izredno hitro razvijajo, ostajajo knjige najbolj elegantna in zadovoljujoča pot do znanja, lepote literature… Kljub občutljivosti sodobnih kislih papirjev se bodo zbirke knjig ohranile v daljnjo prihodnost. Le da si bodo takrat delile prostor z novimi, nam sedaj mogoče neznanimi tehnologijami. Še vedno bo pa vse to v knjižnici in zato jo gradimo.

September 1998